Buharske kupole

Buhara je eno od redkih mest na svetu, katerega začetki segajo v 5. st. pr. n. št. in se je ves čas razvijalo na istem mestu. Prvotna zasnova so bili trije utrjeni zaselki, ki so bili okoli leta 500 združeni z enotnim obzidjem. V starem veku je bila Buhara del Sogdianske regije v Srednji Aziji, v njej se je v drugi polovici 1. tisočletja našega štetja močno razvila arhitekturna struktura mesta. Center Buhare predstavlja trdnjava Ark, ki je bila sedež guvernerjev in njihovih tesnih sodelavcev. Zunaj obzidja je mesto temeljilo na tipu fevdalnega naselja šahristan, obkroženo je bilo s trgovinami in obrtnimi delavnicami rabad. Antično naselje Varahša, ki je bilo nedaleč stran, je bilo znano po muralih, slikarskih mojstrovinah na zidu, predvsem s prizori lova na geparde. Okoli leta 500 je mesto prišlo pod upravo perzijskega imperija, ki je trajala do osvojitev Aleksandra Velikega leta 330 pr. n. št.. Po boju za Aleksandrovo dediščino je mesto bilo sprva pod upravo Selevklidov (323 pr. n. št.), nato Grško-Baktrijskega kraljestva (250 pr. n. št.) in po intermezzu več nomadskih invazij s severa del Kušanskega imperija (okoli 100 pr. n. št.) do ponovnega vzpona Perzijcev pod oblastjo dinastije Sasanidov v 4. st. n. št..

V predislamskem obdobju je bila versko in izobrazbeno središče takrat preganjanih manihejcev (v perzijskem cesarstvu) in nestorijanskih kristjanov. Z vstopom v arabski kalifat v 7. stoletju, se je v Buhari razširil islam. Na koncu 9. stoletja Buhara postane eden od glavnih kulturnih in kultnih centrov v muslimanskem svetu - tako imenovana muslimanska cerkev, čeprav je bila od antičnih časov središče številnih ver in prepričanj. V tem obdobju se je začela gradnja mošej, minaretov, medres in drugih kultnih kompleksov. Hkrati se je mesto obdalo z obzidjem. Obzidje je bilo dokončano v 16. stoletju in znotraj njega je bilo več kot 200 medres ter veliko bazarjev, kjer se je lahko našlo skoraj vse vrste blaga.

Svoj višek slave je dosegla v 9. in 10. stoletju, v času vladanja iranske dinastije Samanidov. Takrat je bilo mesto center vere in učenosti, tu je deloval srednjeveški filozof in zdravnik Ibn Sina (latinizirano Avicenna). Mesto je zgubilo svoj primat v času vlade Timurja. [1]

Sodobno podobo je mesto dobilo v času obstoja Buharskega kanata oziroma vladanja dinastij Šajbanidov in Aštarhanidov v 16. - 17. stoletju, ko je bila zgrajena večina njenih veličastnih mošej, medres, karavanserajev, kopališč, obzidje, vhodnih vrat, mavzolejev in drugih velikih arhitekturnih kompleksov.

 

Hodža Nasredin - junak ljudskih pesmi in pripovedk - znamenitost Buhare