1777

 

1786

Dva EIC zemljevida Rennella, ki kažeta delitev "Tibeta ali Butana" v ločeni regiji.

Kamnito orodje, orožje, sloni in ostanki velikih kamnitih struktur dokazujejo, da je bil Butan poseljen že 2000 let pr. n. št. Zgodovinarji postavljajo tezo, da je država Lhomon (pomensko, 'južni mrak'), ali Monyul ('Temna dežela', v povezavi z Monpaji, domorodnim ljudstvom Butana) verjetno obstajala v obdobju med 500 pr. n. št. in 600 n. št. Imena Lhomon Tsendenjong (dežela sandalovine) in Lhomon Khashi ali Južni Mon (dežela štirih pristopov), so bila najdena v starih Butanskih in Tibetanskih kronikah.[1]

 

Paro dzong v dolini Paro, zgrajen leta 1646.

 

Butanci v narodnih oblačilih na festivalu v Vangdi Prodrangu.

Budizem se je v Butanu prvič pojavil v 7. stoletju. Tibetanski kralj Songcen Gampo[2] (vladal 627–649), spreobrnjenec v budizem, ki je dejansko razširil svoj imperij na Sikim in Butan,[3] je ukazal izgradnjo dveh budističnih templjev pri Bumtangu v osrednjem Butanu in v Kjiču (blizu Para) v dolini Paro. Budizem se je širil po letu 746[4] v času vladavine kralja Sindhu Rāja (tudi Künjom;[5] Sendha Gjab; Čakar Gjalpo), izgnan indijski kralj, ki je ustanovil vladavino v Bumtangu pri palači Čakar Guto.[6]:35 [7]

Velik del zgodnje butanske zgodovine je dokaj nejasen, saj je bila večina zapisov uničena v požaru, ki je leta 1827 opustošil starodavno prestolnico Punakha. Do 10. stoletja je bil politični razvoj Butana močno pod vplivom njegove verske zgodovine. Razvile so se različne podsekte budizma, ki so jih podpirali različni mongolski vojaški poveljniki. Po padcu dinastije Yuan v 14. stoletju, so se ti vojaški poveljniki bojevali med seboj za prevlado na političnem in verskem področju, kar je sčasoma do 16. stoletja vodilo k prevladi Sekte Drukpa (sekta Rdečih kap).

Do zgodnjega 17. stoletja je Butan predstavljal mozaik manjših sprtih fevdov, dokler jih ni združil tibetanski lama in vojaški voditelj Ngavang Namgjal, ki je pred verskim preganjanjem pobegnil iz Tibeta. Za obrambo dežele pred ponavljajočimi vpadi Tibetancev je Namgjal zgradil mrežo neprepustnih dzongov ali trdnjav in razglasil zakonik Tsa Yig kar je pomagalo, da je lokalne oblastnike podredil centralni kontroli. Mnogo teh trdnjav še vedno obstaja in so aktivni verski centri in centri regijskega upravljanja. Portugalska jezuita Estêvão Cacella in João Cabral sta bila prva dokumentirana obiskovalca Butana iz Evrope na njuni poti v Tibet. Srečala sta šabdrunga Ngavang Namgjala, mu predstavila strelno orožje, smodnik in teleskop ter mu ponudila usluge pri njegovi vojni proti Tibetu, vendar je ta slednje odklonil. Po osemmesečnem postanku je Cacella pisal dolgo pismo iz samostana Čeri (Chagri), v katerem poroča o svojem potovanju. To je redek dokument, ki poroča o šabdrungu (je bil naslov, ki se je uporabljal pri sklicevanju na velike lame v Tibetu).[8][9]

Potem ko je Ngavang Namgjal umrl leta 1651, so dejstvo o njegovi smrti tajili celih 54 let. Po njegovi smrti leta 1651 je Butan sledil njegovi želji po »dualnem sistemu vladavine«. To je pomenilo delitev vladavine na civilnega administrativnega vodjo, Druk Desija ali Deb Raja in verskega vodjo, Je Khenpo. Po tem obdobju konsolidacije je Butan spet zašel v notranje spore in dejanski in formalni vladarji Butana so se hitro menjavali.

Leta 1711 je Butan šel v vojno proti Mogulskemu imperiju in njihovemu Subedarju, ki je na jugu ponovno ustanovil kraljevino Kuč Behar. Po kaosu, ki je nastopil, je Tibet leta 1714 neuspešno napadel Butan.

V 18. stoletju je Butan napadel in zasedel kraljevino Kuč Behar na jugu. Leta 1772 je Kuč Behar pozval Britansko vzhodnoindijsko družbo naj mu pomaga in izgnal Butance ter kasneje leta 1774 sam napadel Butan. Po mirovnem sporazumu je moral Butan pristati na vrnitev meje pred letom 1730. Sklenjen mir je bil v naslednjih sto letih potem večkrat kršen, ko je občasno prihajalo do spopadov na meji z Britanci. Spopadi so privedli do Duarske vojne (1864–65), spopad za kontrolo področja Duars. Po zgubljeni vojni je Butan z Britanci podpisal sporazum v mestu Sinčula. Kot del vojne odškodnine so Britaniji odstopili Duars in v zameno dobili rento 50.000 Rs. Sporazum je končal sovražnosti med Britansko Indijo in Butanom.

Leta 1870 je prišlo do državljanske vojne med rivalskima dolinama Paro in Trongsa, ki je omogočila vzpon Ugjena Vangčuka, guvernerja (penlop) iz Tongsaja. Iz svoje močne baze v centralnem Butanu je Ugjen Vangčuk porazil svoje politične sovražnike in v letih 1882–85 po več državljanskih vojnah in uporih, združil deželo.

Pomembna prelomnica za Butan je leto 1907, ko je bil Ugjen Vangčuk soglasno izbran za dednega kralja dežele na skupščini vodilnih budističnih menihov, vladnih uradnikov in vodij pomembnih družin. Britanska vlada je novo monarhijo takoj priznala in 1910 z njo podpisala pogodbo iz Punake, o subsidiarnem zavezništvu, ki je Britancem prinesla kontrolo nad butansko zunanjo politiko, kar je pomenilo, da je bil Butan obravnavan kot indijska kneževina. To ni imelo pravega učinka, saj je Butan zgodovinsko zadržan do sosedov, kakor tudi ni vplivalo na odnose s Tibetom. Ko je nova Indijska unija 15. avgusta 1947 postala neodvisna od Združenega kraljestva, je bil Butan med prvimi, ki je priznal Indijo. Leta 1949 je bila podpisana pogodba, podobno kot leta 1910, po kateri je namesto Velike Britanije kontrolo nad zunanjimi odnosi dobila Indija.

Kralj Džigme Dordži Vangčuk je leta 1953 vzpostavil zakonodajni organ države – 130-člansko nacionalno skupščino. Nato je leta 1965 ustanovil kraljevi posvetovalni svet in leta 1968 uvedel vlado. Butan je leta 1971 postal član Združenih narodov. Leta 1972, je Džigme Singdže Vangčuk pri svojih šestnajstih letih na prestolu nasledil umrlega očeta Dordži Vangčuka.

6. novembra 2008 je bil 28-letni Džigme Kesar Namgjel Vangčuk, najstarejši sin kralja Džigme Singdže Vangčuka, okronan za kralja.