Grad Kanazava, ki prikazuje stražni stolp Hašizume-mon Cuzuki Jagura, vrata Hašizume-iči-no-mon in jarek.

V poznem obdobju Muromači (1336 do 1573), ko je moč osrednjih šogunov v Kjotu usihala, so Ikō-iki, privrženci naukov duhovnika Renja iz sekte Džōdo Šinšū, izpodrinili uradne guvernerje province Kaga, klan Togaši in ustanovili neke vrste teokratično republiko, pozneje znano kot »Kmečko kraljestvo«. Njihovo glavno oporišče je bil Kanazava Gobō, utrjen tempeljski kompleks na konici grebena Kodacuno. Podprt z visokimi griči in z obeh strani obdan z rekami je bil naravna utrdba, okoli katere se je razvilo grajsko mesto. To je bil začetek tega, kar bo postalo mesto Kanazava. Leta 1580 je daimjo Oda Nobunaga poslal svojega generala Sakumo Morimaso, da osvoji provinco Kaga. Kasneje je dobil deželo kot fevd in začel delati na jarkih in ureditvi okoliškega grajskega mesta; vendar se je po umoru Nobunage postavil na stran Šibata Kacuieja in so ga v bitki pri Šizugatakeju leta 1583 porazile sile Tojotomija Hidejošija, ki jih je vodil Maeda Tošiie.

Maeda Tošiie je Kanazavo postavil za osnovo svojega posestva, ki se je razširilo na celotno provinco Kaga, provinco Noto in provinco Etčū kot domeno Kaga pod šogunatom Tokugava.[1] Leta 1592 je po izkušnjah, pridobljenih med japonskimi vdori v Korejo, ukazal popolnoma obnoviti grad in k sodelovanju pri gradnji povabil Takajamo Ukona, kirišitanskega ((吉利支丹, 切支丹, キリシタン, きりしたん), iz portugalske cristão, pomeni kristjan, katoliški kristjani v japonščini) daimjōja, znanega po svojem strokovnem znanju pri načrtovanju gradu.

Novi grad je imel prvotno šestnadstropni tenšu (stolp), ki je leta 1602 pogorel in ni bil nikoli obnovljen. Namesto tega je bilo notranje predgradje uporabljeno za palačo Hon-maru ali rezidenco klana Maeda s trinadstropnim jagura stolpom.

Grad je leta 1631 pogorel in je bil takrat močno predelan. Ni-no-maru drugo predgradje je bilo razširjeno, preko grajskega ozemlja je bil zgrajen kanal Tacumi, rezidence različnih starejših častnikov pa so bile odstranjene izven grajskih jarkov. Grad je ponovno pogorel v velikem požaru v Kanazavi leta 1759.

Po obnovi Meidži je bil grad leta 1871 predan japonski cesarski vojski in je služil kot štab 9. divizije japonske cesarske vojske. Večina preživelih struktur v ograjenem prostoru Ni-no-maru je bila uničena v požaru leta 1881.

Od leta 1949 do 1989 je bil del grajskega mesta predan univerzi Kanazava.

Grad je bil leta 2008 razglašen za nacionalno zgodovinsko območje.[2]

Večina sedanjih stavb je rekonstrukcija, ki temelji na tem, kako je bil grad videti v 1850-ih. Ohranjene strukture so vrata Išikava (zgrajena leta 1788), Sandžuken Nagaja in skladišče Curumaru, ki so vse zasnovane kot pomembna kulturna dediščina. Stolp Hiši Jagura, skladišče Godžiken Nagaja in stolp Hašizume-mon Cuzuki Jagura so bili obnovljeni leta 2001 z uporabo tradicionalnih gradbenih metod. Rekonstruiranih je bilo tudi več vrat gradu, glavni vhod v grad Kahoku-mon leta 2010, vrata Hašizume-mon leta 2015 ter vrata in most Nezumitamon leta 2020.[3][4][5]