O nastanku mesta je znanih le nekaj zgodovinskih dejstev. Niso našli nobenih sledi o Hetitih ali Perzijcih. Frigijci so zgradili tempelj, verjetno v prvi polovici 7. stoletja pred našim štetjem. Ta tempelj, ki so ga prvotno uporabljali državljani bližnjega mesta Laodiceja, je kasneje tvoril središče Hierapolisa.

 

Kovanec Evmena II.

Hierapolis je bil ustanovljen kot termalno zdravilišče zgodaj v 2. stoletju pred našim štetjem na področju Selevkidskega cesarstva. Antioh III. Veliki je iz Babilona in Mezopotamije poslal 2000 židovskih družin v Lidijo in Frigijo, kasneje se jim jih je pridružilo še več iz Judeje. Židovska skupnost je rasla v Hierapolisu in je bila leta 62 pr. n. št. ocenjena na 50.000 [1].

Mesto so razširili s plenom iz bitke pri Magneziji leta 190 pred našim štetjem, kjer je Antioh Veliki premagal rimskega zaveznika Evmena II.. Po Apamejskem sporazumu, s katerim je bila končana rimsko-sirska vojna, je Evmen priključil večji del Male Azije, vključno s Hierapolisom.

Hierapolis je postal zdravilni center, kjer so zdravniki uporabljali termalne vrelce za zdravljenje svojih pacientov. Mesto je v 2. stoletju pred našim štetjem začelo kovati bronaste kovance. Ti kovanci nosijo ime Hieropolis. Nejasno je ali se je to ime nanašalo na prvotni tempelj (ἱερόν – hieron) ali čaščenje Hiere, žene Telefa, sina Herakleja in misijske princese Auge, domnevnega ustanovitelja pergamonske rodbine Atalidov . To ime se je sčasoma spremenilo v Hierapolis ('sveto mesto') [2] zaradi velikega števila templjev, po opisu bizantinskega geografa Štefana.

Ko je leta 133 pred našim štetjem Atal III. umrl, je svoje kraljestvo zapustil Rimu. Hierapolis je tako postal del rimske province Azije. Leta 17 n. št., v času vladavine cesarja Tiberija, je mesto uničil velik potres.

Medtem ko je bil v Efezu, je bila pod vplivom krščanskega apostola Pavla tu ustanovljena cerkev [3]. Krščanski apostol Filip je tu preživel zadnja leta svojega življenja [4]. Mestni martirij naj bi bil zgrajen na mestu, kjer je bil leta 80. Filip križan. Njegove hčere naj bi tudi delovale kot prerokinje v regiji.[5][6]

Leta 60, med Neronovo vladavino, je še močnejši potres zapustil mesto popolnoma v ruševinah. Kasneje so mesto obnovili v rimskem slogu s cesarsko finančno podporo. V tem obdobju je mesto doseglo današnjo obliko. Gledališče je bilo zgrajeno leta 129 za obisk cesarja Hadrijana. Obnovljen je bil v času Septimija Severa (193–211). Ko je leta 215 mesto obiskal Karakala, mu je podelil močno zaželen naslov neocoros, z določenimi privilegiji mesta in pravico do svetišča. To je bila zlata doba Hierapolisa. Na tisoče ljudi je izkoristilo zdravilne lastnosti vrelcev. Začeli so se novi gradbeni projekti: dve rimski kopališči, gimnazij, več templjev, glavna ulica s kolonado in vodnjak ob vročem izviru. Hierapolis je postal eno najvidnejših mest v rimskem cesarstvu na področju umetnosti, filozofije in trgovine. Mesto je zraslo na 100.000 prebivalcev in postalo premožno. Cesar Valens je med svojim pohodom proti Sasanidu Šapurju II. leta 370 opravil zadnji cesarski obisk mesta.

V 4. stoletju so kristjani napolnili Plutonova vrata (ploutonion) s kamni, kar kaže, da je krščanstvo postalo prevladujoča religija in začela izpodrivati druge vere na tem območju. Ob prvem obisku Phrygia Pacatiana [7], je bizantinski cesar Justinijan I. leta 531. škofa Hierapolisa postavil na mesto metropolita. Rimske kopeli so bile spremenjene v krščansko baziliko. V času bizantinskega obdobja je mesto še naprej cvetelo in je tudi ostalo pomembno središče krščanstva.

V začetku 7. stoletja so mesto opustošili najprej perzijska vojska, nato pa še en uničevalni potres, in potrebno je bilo precej časa, da si je mesto opomoglo.

V 12. stoletju je območje prešlo pod nadzor seldžuškega sultanata Konya, preden je leta 1190 padlo pod križarji pod Friderikom Barbarosso in njihovimi bizantinskimi zavezniki. Približno trideset let pozneje je bilo mesto opuščeno, preden so Seldžuki v 13. stol. Zgradili grad. Novo naselje je bilo opuščeno v poznem 14. stoletju. Leta 1354 je velik trakijski potres porušil ostanke antičnega mesta. Ruševine so bile počasi prekrite z debelo plastjo apnenca.

Hierapolis je nemški arheolog Carl Humann prvič izkopaval med junijem in julijem 1887. Njegovi zapiski o izkopavanju so bili objavljeni v knjigi Altertümer von Hierapolis leta 1889 [8]. Izkopavanja so bila precej splošna in so vključevali številne sondažne luknje. Slavo je pridobil s svojim poznejšim odkritjem Pergamonskega oltarja, ki je bil rekonstruiran v Pergamonskem muzeju v Berlinu.

Potem ko so v 20. stoletju velike apnenčaste tvorbe vročih vrelcev znova postale znane, so jih spremenili v turistično znamenitost z imenom 'Bombažna palača' (Pamukkale). Starodavno mesto so popotniki znova odkrili, delno pa so ga uničili tudi novi hoteli, ki so bili zgrajeni. Te zgradbe so bile v zadnjih letih odstranjene; vendar je bil bazen enega hotela ohranjen in je (za plačilo) mogoče plavati med starodavnimi kamnitimi ostanki.

Izkopavanja so se resno začela leta 1957, ko so na tem mestu začeli delati italijanski znanstveniki pod vodstvom Paola Verzoneja. Te študije so se nadaljevale v letu 2008, ko se je začela obnova lokacije. Ponovno so postavili velike stebre ob glavni ulici ob vratih, imenovanih po Domicijanu. Razstavljene so bile tudi številne hiše iz bizantinskega obdobja, vključno s hišo z dvoriščem iz 11. stoletja. Številni kipi in frizi so bili prepeljani v muzeje v London, Berlin in Rim. Leta 1970 je bil na mestu nekdanjih rimskih kopališč zgrajen arheološki muzej Hierapolis.