Manjusri s Chandrahrasa, budistično božanstvo, ki naj bi ustanovilo dolino

Arheološka izkopavanja v delih Katmanduja so dala dokaze o starodavnih civilizacijah. Najstarejša najdba je kip, ki so ga našli v Maligaonu in je datiran v leto 185. Izkopavanja Dhando Chaitya so odkrila opeko z napisom v brahmi pisavi. Arheologi menijo, da je stara dva tisoč let. Kamniti napisi so vseprisotni element na območjih dediščine in so ključni viri za zgodovino Nepala. [1]

Najzgodnejša omemba zahodnjakov v Katmandu se pojavi o jezuitskih očetih Johannu Grueberju in Albertu d'Orvilleu. Leta 1661 sta šla skozi Nepal na poti iz Tibeta v Indijo in sta poročala, da sta dosegla »Cadmendu, prestolnico Kraljevine Necbal«.[2]

Starodavna zgodovina Katmanduja je opisana v tradicionalnih mitih in legendah. Po navedbah Swayambhu Purana - budističnih spisih, je bilo v preteklosti v Katmanduju jezero imenovano Nagdaha. Jezero je izsušil bodhisatva Manjusri, ki je ustanovil mesto imenovano Manjupattan in uvedel Amitābha za vladarja dežele. [3][4][5]

Kotirudra Samhita od Šiva Purana, poglavje 11, šloka 18, se sklicuje na mesto kot Nayapala, ki slovi po svoji Pašhupati Šivalingi. Ime Nepal verjetno izvira iz tega mesta Najapala.

Zelo malo zgodovinskih zapisov obstaja iz obdobja pred srednjeveškimi vladarji rodbine Licčavidi. Po Gopalraj Vansawali, genealoških zapisih o nepalskih monarhih, so vladarji Katmandujske doline pred Licčavidi bili Gopali, Mahispali, Aabhirsi, Kiranti in Somavanši. Kralj Yalamber je bil ustanovitelj rodbine Kirata. V tem času je naselje imenovano Yambu obstajalo v severni polovici starega Katmanduja. V nekaterih kitajsko-tibetanskih jezikih se Katmandu še vedno imenuje Yambu. Drugo manjše naselje Yengal je bilo v južni polovici starega Katmanduja, v bližini Manjupattana. V času vladavine sedmega Kirata vladarja, Jitedastija, so budistični menihi v dolini Katmanduja ustanovili gozdni samostan pri Sankhu.

 

Karta Katmanduja, 1802

Licčavidi so se iz indo-gangeške ravnine selili proti severu in premagali Kirate ter ustanovili rodbino Licčavi. V tem času, po genocidu nad Šakji (klan med (1750–500 pr. n. št.) v Lumbini (danes romarsko središče), so se pod vodstvom Virudhaka preživeli selili proti severu in ustanovili gozdni samostan v Sankhuju, zamaskiran kot Kolijas. Iz Sankhuja so se preselili v Yambu in Yengal (Lanjagwal in Manjupattan) in ustanovili prvi stalni budistični samostan v Katmanduju. To je bila podlaga za Newar budizem (tantrični budizem), ki je edini preživel in temelji na sanskrt budistični tradiciji na svetu.[6] Z njihovim prihodom so Yambu imenovali Koligram in Yengal Dakshin Koligram.

Sčasoma je Licčavidski vladar Gunakamadeva združil Koligram in Dakshin Koligram in ustanovil mesto Katmandu.[7] Mesto je zasnovano v obliki Chandrahrasa, mandžušrijskega meča. Mesto je bilo obdano z osmimi vojašnicami, varovano z Ajimami (skupina boginj v nevarskem panteonu). Ena od teh vojašnic je še vedno v uporabi pri Bhadrakali (pred trgom palače Singha Durbar). Mesto je bilo pomembna tranzitna točka v trgovini med Indijo in Tibetom in se je zato precej razširilo. Opise stavb, kot so Managriha, Kailaskut Bhawan in Bhadradiwas Bhawan so našli ohranjene v zapisih potnikov in menihov, ki so živeli v tem obdobju. Na primer, slavni kitajski popotnik iz 7. stoletja, Xuan Zang, je opisal Kailaskut Bhawan, palačo licčavidskega kralja Amšuverma. Trgovska pot je pripeljala tudi do kulturne izmenjave. Spretnost Newarcev, avtohtonih prebivalcev doline Katmanduja, je v tem obdobju postala zelo iskana, tako v dolini kot skozi Visoko Himalajo. Newarski umetniki so veliko potovali po vsej Aziji, kjer so ustvarjali versko umetnost za svoje sosede. Na primer, Araniko je vodil skupino rojakov, umetnikov, skozi Tibet in na Kitajsko. Bhrikuti, nepalska princesa, se je poročila s tibetanskim kraljem Songcen Gampom, kar je bilo ključnega pomena za uvedbo budizma v Tibet.

 

Tempelj Taleju Bhawani, tempelj bogov klana Malla.

Obdobju Licchavidov je sledilo obdobje Malla. Vladarji iz Tirhuta (starodavna Mithila v Indiji) so, ko so jih napadli muslimani, pobegnili proti severu do Katmandujske doline. Bili so poročeni s kraljevsko hišo Nepali in to je privedlo do obdobja vladavine Malla. V zgodnjih letih te dobe je bilo burno, z racijami in napadi Kasov in turških muslimanov. Doletel jih je tudi uničujoč potres, ki je zahteval življenja tretjine prebivalstva Katmanduja, vključno s kraljem Abhaya Malla. Ta nesreča je pripeljala do uničenja večine arhitekture iz obdobja Licchavidov (kot Mangriha in Kailashkut Bhawan) in izgubo literature, zbrane v različnih samostanih po mestu. Kljub začetni stiski, se je Katmandu povečal in bil ponovno uspešen večino obdobja Malla. Prevladovala je trgovina med Indijo in Tibetom. Nepalska valuta je postal standardna valuta v trans-himalajski trgovini.

V kasnejšem obdobju Malla, so bila v Katmandujski dolini štiri utrjena mesta: Kantipur, Lalitpur, Bhaktapur in Kirtipur. Služila so kot prestolnice Malla konfederacije Nepala. Te državice so tekmovale med seboj v umetnosti, arhitekturi, estetiki in trgovini, kar je povzročilo velik razvoj. Kralji so v tem obdobju neposredno vplivali ali sami sodelovali pri gradnji javnih stavb, trgov in templjev, kot tudi razvijali vodooskrbo, institucionalizirali družbo (guthis), kodificirali zakonodajo, pisale so se drame in na mestnih trgih so se igrale igre. Dokaze o prihodu idej iz Indije, Tibeta, Kitajske, Perzije in Evrope je med drugim mogoče najti v kamnitih napisih iz časa kralja Pratap Malla. Iz tega obdobja so našli knjige, ki opisujejo njihovo tantrično tradicijo (npr. Tantrakhyan), zdravilstvo (npr. Haramekhala), vero (npr. Mooldevšašidev), pravo, moralo in zgodovino. Najden je bil Amarkoš, sanskrtsko-nepal Bhasa slovar iz leta 1381. Arhitekturno pomembne stavbe iz tega obdobja so Katmandujski kraljevi trg, Patanski kraljevi trg, Bhaktapurski kraljevi trg, nekdanji trg Kirtipur, templja Nyatapola, Kumbhešvar, tempelj Krišne in drugi.

 

Vrt sanj, vrt v zahodnjaškem slogu zgrajen v moderni dobi

Kraljestvo Gurkov je končalo Malla konfederacijo po bitki pri Katmanduju leta 1768. To je zaznamovalo začetek moderne dobe v Katmanduju. Bitka pri Kirtipurju je bila začetek Gurkovske osvojitve Katmandujske doline. Katmandu je bil določen za glavno mesto Gorkha cesarstva in ta sam se je poimenoval Nepal. V začetku tega obdobja je Katmandu ohranil svojo značilno kulturo. Stavbe z značilno nepalsko arhitekturo, kot je devet nadstropni stolp Basantapur, so bile zgrajene v tem obdobju. Vendar pa se je trgovina zmanjšala zaradi neprestanih vojn s sosednjimi narodi. Bhimsen Thapa je podpiral Francijo proti Veliki Britaniji. To je privedlo do razvoja sodobnih vojaških struktur, kot so sodobne vojašnice v Katmanduju. V tem obdobju je bil zgrajen devet nadstropni stolp Dharahara.

Vladavina Ranov se je v Nepalu začela s pokolom Kot (nepalščina: कोत पर्व) 14. septembra 1846, ko so Jung Bahadur Rana in njegovi bratje ubili okoli 40 članov nepalskega dvora, vključno s predsednikom vlade in sorodniki kralja, Chautariya Fateh Jung Shah, v palačni orožarni (kot) v Katmanduju. To je privedlo do izgube moči kralja Rajendra Bikram Shaha in družine Shah, ki ga je nasledil Surendra Bikram Shah in ustanovitev Rana avtokracije.

Drug pokol, pokol Bhandarkhal, so izvedli Kunwar in njegovi privrženci. V času režima Rana, se je Katmandu premaknil iz anti-britanskega v zavezništvo z Britanijo. To je pripeljalo do izgradnje prvih stavb v slogu zahodne evropske arhitekture. Najbolj znana od teh stavb so palača Singha Durbar, Vrt sanj, Shital Niwas in stara palača Narayanhity. Prav v tem obdobju Prva sodobna cesta je bila v Katmandujski dolini zgrajena Nova cesta. V tem obdobju so bile zgrajeni tudi Trichandra kolidž (prvi kolidž v Nepalu), Durbar šola (prva sodobna šola v Nepalu) in bolnišnica Bir (prva bolnišnica v Nepalu). Vladavina Rana je bila zaznamovana s tiranijo, razuzdanostjo, gospodarskim izkoriščanjem in verskim preganjanjem. [8][9]