Inkovski cestni sistem (Qhapaq Ñan) je trgovsko in obrambno omrežje cest, ki obsega 30.000 kilometrov. Inki so ga gradili več stoletij in deloma temelji na predinkovski infrastrukturi. To izredno omrežje poteka preko enega najbolj ekstremnih geografskih terenov na svetu in povezuje zasnežene vrhove Andov na nadmorski višini več kot 6000 m z obalo Tihega oceana, skozi vroč deževni gozd, rodovitne doline in absolutne puščave. Svoj največji obseg je sistem dosegel v 15. stoletju, ko se je razširil po vsej dolžini in širini Andov. Spomenik Qhapaq Ñan vključuje 273 lokacij na razdalji več kot 6000 kilometrov, ki so bile izbrane za poudarjanje družbenih, političnih, arhitekturnih in inženirskih dosežkov omrežja, skupaj s pripadajočo infrastrukturo za trgovino, nastanitev in skladiščenje, kakor tudi njegovega verskega pomena.

Mreža je temeljila na dveh cestah sever-jug s številnimi kraki. Danes najbolj znan del cestnega sistema je Inca Trail do Machu Picchuja. Del cestnega omrežja je bil zgrajen na osnovi kultur, ki so živele na tem prostoru pred Inkovskim imperijem, zlasti kulture Wari. V času španskega kolonialnega obdobja so deli cestnega sistema dobili status El Camino Real (kraljeva cesta).

Ta dragocena arheološka dediščina je še vedno prisotna, čeprav ji grozi propad. UNESCO, IUCN in Conservation International imajo posebno nalogo zaščite skupaj s šestimi državami, skozi katere vodi.

Vzdolž cest se nahajajo številna arheološka najdišča, od katerih so nekatera samostojno na seznamu Unescove svetovne dediščine. To so Ingapirca v Ekvadorju, Cusco in Sveta dolina v Peruju, Tiwanaku v Boliviji in Quilmes v Argentini, kot tudi drugi manjši kraji, kot je Huánuco Pampa v Peruju, ki so izrazito ranljivi.

Cesta povezuje 15.100 ekosistemov Južne Amerike, od katerih so perujski Yungas, Suhi gozd Maranon, čilski Mattoral in Zimski deževni gozd ogroženi. Poteka tudi skozi nekaj zadnjih zatočišč andskega medveda očalarja, andskega kondorja in vikunje. Poleg tega je cesta skozi Ande razvodje med dolinama in obalo.

Qhapaq Ñan prečka številna ozemlja avtohtonih prebivalcev z ohranjeno preteklo kulturo. Projekt Inca Naani v Peruju je zaslužen za oživitev tradicije in ustnega izročila.

Danes je vidnih le še okoli 25 odstotkov mreže, ostalo je bilo uničeno zaradi nevzdrževanja ali zaradi izgradnje sodobne infrastrukture.