Samostan Noravank (armensko: Նորավանք, dobesedno 'nov samostan') je armenski samostan iz 13. stoletja, ki je 122 km oddaljen od Erevana, v ozki soteski, ki jo je ustvarila reka Amaghu, v bližini mesta Eghegnadzor v Armeniji. Soteska je znana po visokih, strmih, opečno rdečih klifih, neposredno nasproti samostana. Ta je najbolj znan po dvonadstropni cerkvi Surb Astvacacin (sveta Mati Božja), ki omogoča dostop v drugo nadstropje po ozkem kamnitem stopnišču, na zunanjosti stavbe, in je med najzgodnejšimi primeri konzolne gradnje.

Samostan se včasih imenuje Noravank pri Amaghu, pri čemer je Amaghu ime majhne in dandanes zapuščene vasice nad sotesko, da bi ga razlikovali od Bgheno-Noravank, blizu Gorisa. V 13. do 14. stoletju je samostan postal rezidenca škofov iz Sjunika in posledično glavno versko in pozneje kulturno središče Armenije, tesno povezano z mnogimi lokalnimi sedeži učenja, zlasti s slavno Gladzorjevo univerzo in knjižnico.