厳島神社
( Svetišče Icukušima )Svetišče Icukušima (厳島神社 (嚴島神社), Icukušima-džindža) je šintoistično svetišče na otoku Icukušima (popularno znan kot Mijadžima), najbolj znan po svojih »lebdečih« vratih tori. Stoji v kraju Hacukaiči v prefekturi Hirošima na Japonskem, dostopen s celine s trajektom na postaji Mijadžimaguči. Kompleks svetišča je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine, japonska vlada pa je več stavb in lastnine označila za nacionalni zaklad.
Svetišče Icukušima je ena najbolj priljubljenih japonskih turističnih znamenitosti. Najbolj znan je po svojih dramatičnih vratih ali toriju na obrobju svetišča, svetih vrhovih gore Misen, obsežnih gozdovih in pogledu na ocean. Sam kompleks svetišča je sestavljen iz dveh glavnih stavb: svetišča Honša in Sesša Marodo-džindža ter 17 drugih različnih stavb in struktur, ki ga pomagajo prepoznati.
Svetišče Icukušima (厳島神社 (嚴島神社), Icukušima-džindža) je šintoistično svetišče na otoku Icukušima (popularno znan kot Mijadžima), najbolj znan po svojih »lebdečih« vratih tori. Stoji v kraju Hacukaiči v prefekturi Hirošima na Japonskem, dostopen s celine s trajektom na postaji Mijadžimaguči. Kompleks svetišča je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine, japonska vlada pa je več stavb in lastnine označila za nacionalni zaklad.
Svetišče Icukušima je ena najbolj priljubljenih japonskih turističnih znamenitosti. Najbolj znan je po svojih dramatičnih vratih ali toriju na obrobju svetišča, svetih vrhovih gore Misen, obsežnih gozdovih in pogledu na ocean. Sam kompleks svetišča je sestavljen iz dveh glavnih stavb: svetišča Honša in Sesša Marodo-džindža ter 17 drugih različnih stavb in struktur, ki ga pomagajo prepoznati.
Icukušima-džindža je bilo glavno šintoistično svetišče (ičinomija - izraz, ki se nanaša na šintoistična svetišča z najvišjo stopnjo v provinci) province Aki.[1]
Postavili naj bi ga leta 593, domnevno Saeki Kuramoto med vladavino cesarice Suiko (592–628 n. št.). Vendar pa je sedanje svetišče v javnosti pripisano Tairi no Kijomoriju, uglednemu plemiču cesarskega dvora in poznejšemu kanclerju (Daidžō-daidžin), ki je močno prispeval k izgradnji svetišča v času, ko je bil leta 1168 guverner province Aki.[2] Drugi priznani pokrovitelj svetišča je bil Mori Motonari, gospodar domene Čōšū, ki je bil odgovoren za obnovo hondena leta 1571. Pomembno pa je omeniti, da naj bi zaradi vojne proti Sue Takafusu tam leta 1555, Motonari omadeževal otoško zemljo z bojem na otoku. Prelivanje krvi je kršilo stroge tabuje, namenjene ohranjanju svete čistosti, povezane s šintoističnimi svetišči. Edina ohranjena stavba v svetišču Icukušima iz obdobja Kamakura je Kjakuden ali »svetišče boga gosta«.
KijomoriV 12. stoletju ni bilo nenavadno, da je plemstvo gradilo svetišča ali se lotevalo drugih arhitekturnih projektov, da bi »odsevalo svojo moč in sijaj«.[3] Taira so znani posebej po svoji vpletenosti v pomorsko trgovino z dinastijo Song ( 960–1279) in zaradi poskusa monopolizacije čezmorske trgovine vzdolž Notranjega morja Seto.[4]
Kijomori je bil na vrhuncu svoje moči, ko je nad otokom vzpostavil oblast Taira. On je »ukazal gradnjo glavne dvorane svetišča Icukušima v znak spoštovanja do skrbniškega boga plovbe in da bi služil kot baza za pomorske dejavnosti ...« Mijadžima je kmalu postal družinsko svetišče Taira. Domnevno je Kijomori izbral lokacijo tudi zato, da bi se še bolj uveljavil v aristokraciji Heian kot tisti, ki je odstopal od družbenih norm šintoističnega romanja.[5] Icukušimo je zasipaval z velikim bogastvom in rad je razkazoval kraj svojim prijateljem in kolegom ali celo kraljevim osebnostim...[6]
Rečeno je tudi, da je Kijomori ponovno zgradil svetišče na podlagi sanj, ki jih je imel o starem menihu, ki mu je obljubil prevlado nad Japonsko, če zgradi svetišče na otoku Mijadžima in se pokloni njegovim kamijem, ki so tam zapisani za njegov uspeh v življenju. Prenove, ki jih je financirala Taira, so omogočile, da je Icukušima »zrasla v pomemben verski kompleks«.
Dodaj nov komentar