Model garana Tōdai-dži v času njegove ustanovitve, gledano s severne strani, del modela Heidžōkjō v merilu 1/1000, ki ga hrani mestna hiša Nara.

 

Zemljevid kompleksa Tōdai-dži s številnimi stavbami, ki ne obstajajo več, kot sta dve pagodi in knjižnica, predavalnica, obednica in prostori menihov za glavno dvorano

 

Zapis tempeljskih zemljišč v provinci Ečizen leta 757 (ICP); kot vodja nacionalne mreže provincialnih templjev so Tōdai-džijevi privilegiji vključevali veliko mrežo davkov oproščenih posestev.[1][2]

Začetek gradnje templja, kjer je danes kompleks Kinšōsen-dži, lahko datiramo v leto 728 n. št., ko je cesar Šomu ustanovil Kinšōsen-dži (金鐘山寺) kot pomiritev za princa Motoija (ja: 基王), njegovega prvega sina s soprogo iz klana Fudživara Kōmjōši. Princ Motoi je umrl leto po rojstvu.

V obdobju Tenpjō je Japonska trpela zaradi vrste katastrof in epidemij. Po teh težavah je cesar Šomu leta 741 izdal edikt za spodbujanje gradnje provincialnih templjev po vsej državi. Kasneje leta 743 v obdobju Tenpjō je cesar naročil gradnjo Daibucuja. [3] Tōdai-dži (takrat še Kinšōsen-dži) je bil imenovan za provincialni tempelj province Jamato in vodjo vseh provincialnih templjev. Z domnevnim državnim udarom, ki ga je izvedel Nagaja leta 729, velikim izbruhom črnih koz okoli leta 735–737,[4] ki ga je poslabšalo nekaj zaporednih let slabih pridelkov, čemur je sledil upor, ki ga je leta 740 vodil Fudživara no Hirocugu, je bila država v kaotični situaciji. Cesar Šomu je bil prisiljen štirikrat premakniti prestolnico, kar kaže na določeno stopnjo nestabilnosti v tem obdobju.[5]

Po legendi je menih Gjōki odšel v Veliko svetišče Ise, da bi uskladil šintoizem in budizem. Sedem dni in noči je recitiral sutre, dokler orakelj ni razglasil Vairocana Budo za združljivega s čaščenjem sončne boginje Amaterasu.[6]

 

Model Konda (Dvorane velikega Bude) v času ustanovitve. Prvotna dvorana je bila večja od tiste, zgrajene po njej.

V sistemu vladanja ricurjō v obdobju Nara je budizem močno regulirala država prek Sōgō (僧綱, Urad za duhovniške zadeve). V tem času je Tōdai-dži služil kot osrednji upravni tempelj za provincialne templje [7] in za šest budističnih šol na Japonskem v tistem času: Hosō, Kegon, Džōdžicu, Sanron, Ricu in Kuša. Pisma iz tega časa prav tako kažejo, da je imelo vseh šest budističnih šol pisarne v Tōdai-dži, skupaj z upravitelji, svetišči in lastno knjižnico.

 

Velika južna vrata (nandaimon), narodni zaklad (13. stoletje)

Japonski budizem je v tem času še vedno ohranjal linijo Vinaja in vsi menihi z uradnim dovoljenjem so morali prevzeti posvečenje pod Vinajo v Tōdai-dži. Leta 754 n. št. je Gandžin, kitajski menih, ki je pomagal širiti budizem na Japonskem, ki je prispel na Japonsko po več kot 12 letih potovanja in šestih poskusih prečkanja morja iz Kitajske, posvetil cesarici Kōken, nekdanjemu cesarju Šomu in drugim. Poznejši budistični menihi, vključno s Kukaijem in Saičojem, so tudi tukaj prejeli svoje posvečenje.[8] Med Kūkaijevim upravljanjem Sōgōja so bile v Tōdai-dži dodane dodatne ceremonije posvečenja, vključno s posvetitvijo Bodhisatvinih predpisov iz Brahma Net Sutre in ezoteričnih predpisov ali Samaja iz Kukaijeve novoustanovljene šole budizma Šingon. Kūkai je dodal dvorano Abhiseka za uporabo za iniciacijo menihov šestih Nara šol v ezoterična učenja do leta 829 n. št.[9]

Ko se je središče moči v japonskem budizmu premaknilo iz Nare na goro Hiei in sekto Tendai in ko se je središče politične moči na Japonskem po vojni Genpei preselilo iz cesarjevega glavnega mesta v šogunovo bazo v Kamakuri, je Tōdai-džijeva vloga pri ohranjanju avtoritete je upadla. V kasnejših generacijah je izumrla tudi linija Vinaja, kljub večkratnim poskusom, da bi jo oživili; zato v Tōdai-dži ne potekajo več obredi posvečenja.