Po kapitulaciji šogunata in obnovi Meidži, so prebivalci, vključno s šogunom Tokugawo Jošinobujem, morali izprazniti prostore gradu Edo. Ko je 26. novembra 1868 zapustil Kjotsko cesarsko palačo, je cesar prišel na grad Edo na njegovo novo prebivališče in ga preimenoval v grad Tōkei (東京 城 Tōkei-džō). V tem času se je Tokio prav tako imenovalo Tōkei. Cesar je ponovno odšel iz Kjota v Tokio 9. maj 1869 in grad preimenoval v cesarski grad (皇城 Kodžō).[1]

Prejšnji požari so uničili območje honmaru (本 丸) - star bivalno-obrambni grad (sam je zgorel v Meireki požaru leta 1657). V noči 5. maja 1873 je požar zajel palačo nišinomaru (西の丸, ‘zahodni trakt’) (prej šogunovo prebivališče) in novo cesarsko palačo. Nova je bila zgrajena na istem mestu leta 1888. Neprofitna organizacija za obnovo Edo-ja (NPO 江 戸 城 再 建) je bila ustanovljena leta 2004 z namenom, da zagotovi zgodovinsko pravilno rekonstrukcijo vsaj glavnega bivalnega gradu. Marca 2013 je Naotaka Kotake, vodja skupine, dejal, da »glavno mesto potrebuje simbolno stavbo« in da skupina načrtuje zbiranje donacij in podpisov peticije v podporo obnovi gradu. Načrt rekonstrukcije je bil narejen na osnovi starih dokumentov. Cesarjeva osebna agencija v tem času ni navedla ali bi projekt podprla.[2][3]

 

宮殿) kmalu po dokončanju v poznih 1800-ih

 

Palača iz obdobja Meidži, uničena v drugi svetovni vojni

 

Prestolna dvorana v Meidžjevi palači, uničan v 2. Svetovni vojni

V obdobju Meidži je večina strukture gradu Edo izginila. Nekatere so podrli, da bi naredili prostor za druge stavbe, druge so uničili potresi in požari. Na primer, leseni dvojni most (二 重 橋 Nidžūbaši) čez jarek so nadomestili s kamnitim in železnim mostom. Zgradbe cesarske palače zgrajene v obdobju Meidži so bile lesene. Njihova zasnova je bila tradicionalna japonska arhitektura po zunanjem videzu, medtem ko je bila notranjost eklektična mešanica takratne mode japonskih in evropskih elementov. Strop velike dvorane je bil kasetiran z japonskimi elementi, v prostoru pa zahodnjaški stoli, mize in težke zavese. Tla v javnih prostorih so bila parket ali preproge, v stanovanjskih prostorih so uporabljali tradicionalne tatami preproge.

Glavna sprejemna dvorana je bila osrednji del palače. To je bila največja stavba v kompleksu. Gostje so bili tam sprejeti na javne prireditve. Površina je bila več kot 223 tsubo ali približno 737,25 m². V notranjosti je bil kasetiran strop v tradicionalnem japonskem slogu, medtem ko so bila tla iz parketa. Streha je bila oblikovan podobno Kjotski cesarski palači, vendar pa je bila pokrita z bakrenimi ploščami namesto skodle iz japonske ciprese (Chamaecyparis obtusa).

V poznem Taišō in zgodnjem obdobju šōwa, so dodali več betonskih zgradb, kot je sedež Ministrstva za cesarske zadeve in Tajni svet. Te strukture kažejo samo odtenke japonskih elementov.

Od leta 1888 do 1948 se je kompleks imenoval Palačni grad (宮城 Kjūdžō). V noči na 25. maja 1945 je bila večina struktur cesarske palače uničena v bombnem napadu zavezniških sil na Tokio. V mesecu avgustu 1945, v zadnjih dnevih druge svetovne vojne, je cesar Hirohito sklical Tajni svet in odločal o predaji Japonske v podzemnem bunkerju v podzemlju palače imenovanem Njegovega veličanstva knjižnica (御 文庫 附属 室 Obunko Fuzokušicu).[4]

Po uničenju obsežne palače iz obdobja Meidži, je bila nova glavna palačna dvorana (宮殿 Kjūden) in rezidenca zgrajena na zahodnem delu območja v 1960-ih. Območje je bilo preimenovano v Cesarsko rezidenco (皇居 Kōkjo), leta 1948 pa je bil vzhodni del preimenovan v Vzhodni park (東 御苑 Higaši-Gjoen) in leta 1968 postal javni park leta 1968.

Notranje podobe stare Meidžijeve palače, ki je bila uničena med drugo svetovno vojno

 

Higašidamari-no-Ma

 

Čigusa-no-Ma

 

Hōmei-Den

 

Kiri-no-Ma

 

Nišidamari-no-Ma

Sedanja Cesarska palača zajema manjši del nekdanjega gradu Edo. Sodobna palača Kjūden (宮殿), načrtovana za različne cesarske vladarske funkcije in sprejeme, se nahaja v starem delu nišinomaru. Veliko bolj skromno prebivališče sedanjega cesarja in cesarice se nahaja v parku Fukiage. Zasnoval ga je japonski arhitekt Šōzō Učii kot sodobno prebivališče in je bilo končano leta 1993.[5]

Razen Agencije za cesarske zadeve in Vzhodni park, je palača v glavnem zaprta za javnost. Vsako novo leto (2. januarja) in na cesarjev rojstni dan, se javnosti dovoli vstop skozi Nakamon (notranja vrata), kjer se zbirajo na trgu Kjuden Totei pred sprejemno dvorano Chowaden. Cesarska družina se pojavi na balkonu pred množico, cesar pa ima običajno kratek nagovor v pozdrav in zahvalo obiskovalcem in jim želi dobro zdravje in blagoslov.

Vsako leto 1. januarja v palači poteka konvencije poezija, ki se imenuje Utakai Hadžime. [6] Stari deli honmaru, ninomaru in sannomaru so zdaj vključeni v Vzhodni park, območje za javni dostop, kjer so tudi upravne in druge javne zgradbe.

Park Kitanomaru se nahaja na severu in je nekdanje severno obzidje gradu Edo. To je javni park, v njem je tudi dvorana Nippon Budokan. Na jugu so zunanji vrtovi cesarske palače (Kōkjo-gaien), ki so tudi javni park.