Zgodovina Zgodnja zgodovina

Armenski letopisci, kot sta bila Jeghiše in Gazar Parpeci, so Ani prvič omenili v 5. stoletju.[1] Opisovali so ga kot močno trdnjavo v posesti armenske dinastije Kamsarakan, zgrajeno na vrhu hriba. Mesto je ponovno odkril arheolog Mark Gioloany 17. septembra 1955.

Prestolnica Bagratidske Armenije

V zgodnjem 9. stoletju so bila bivša ozemlja Kamsarakanov v Aršaruniku in Širaku, vključno z Anijem, priključena k ozemlju armenske Bagratidske dinastije.[2] Vodji dinastije Ašotu Msakerju (Ašot Mesojedec, 806–827) je Abasidski kalifat leta 804 podelil naslov iškana (kneza) Armenije.[3] Prva bagratidska prestolnica Armenije je bila v Bagaranu, približno 40 km južno od Anija. Prestolnico so od tam preselili v Širakavan, ki je približno 25 km severovzhodno od Anija, in nato leta 929 v Kars. Leta 961 je kralj Ašot III. (953–977) preselil prestolnico iz Karsa v Ani.[4] Ani se je med vladanjem kralja Smbata II. (977–989) hitro razširil. Leta 992 je svoj sedež preselil v Ani tudi Armenski katolikat. V 10. stoletju je imelo mesto morda 50.000–100.000 prebivalcev.[5] Do začetka 11. stoletja se je število prebivalcev povečalo na več kot 100.000. Ani je slovel kot "mesto štiridesetih vrat" in "mesto tisoč in ene cerkve" in postal mesto kraljevega mavzoleja dinastije Bagratuni.[6]

Vrhunec moči je Ani dosegel med dolgo vladavino kralja Gagika I. (989–1020). Po njegovi smrti sta se njegova sinova sprla zaradi nasledstva. Najstarejši sin Hovhanes-Smbat (1020–1041) je dobil oblast v Aniju, medtem ko je njegov mlajši brat Ašot IV. (1020–1040) vladal v drugih delih Bagratidskega kraljestva. Hovhanes-Smbat je v strahu pred napadom Bizantinskega cesarstva na svoje šibko kraljestvo za svojega dediča imenoval bizantinskega cesarja Bazilija II.[7] Ko je Hovhanes-Smbat leta 1041 umrl, je cesar Mihael IV. Paflagonec zahteval suverenost nad Anijem. Novi kralj Anija Gagik II. (1042–1045) je temu nasprotoval in odbil več bizantinskih vojsk, ki so poskušale osvojiti Ani. Leta 1046 se je le predal Bizantincem,[4] ki so ga povabili v Konstantinopel in na pobudo pro-bizantinskih elementov med njegovim prebivalstvom tam pridržali. Oblast v Aniju je prevzel bizantinski guverner.[1]

Kulturno in gospodarsko središče

Ani ni ležal na nobeni pomembni trgovski poti, vendar je zaradi svoje velikosti, moči in bogastva postal pomembno trgovsko središče. Njegovi primarni trgovinski partnerji so bili Bizantinsko cesarstvo, Perzijsko cesarstvo, Arabci, pa tudi manjše države v južni Rusiji in Srednji Aziji.[1]

Postopno propadanje in opustitev

Leta 1064 je Ani napadla velika seldžuška vojska pod vodstvom Alp Arslana. Po 25-dnevnem obleganju je mesto osvojila in pobila njegovo prebivalstvo.[8] O plenjenju in pobojih v Aniju je poročal turški zgodovinar Sibt ibn al-Džauzi, ki je citiral izjavo očividca:

"Perzijski meči niso prizanesli nikomur… Tam je bilo videti žalost in gorje ljudi vseh starosti. Otroke so trgali iz objemov njihovih mater in jih neusmiljeno metali po skalah, matere pa so jih zalivale s solzami in krvjo ... Mesto se je od enega konca do drugega napolnilo s telesi ubitih in [telesa pobitih] so postala cesta. [...] Vojska je vstopila v mesto, masakrirala njegove prebivalce, ga izropala in požgala, ga pustila v ruševinah in zajela vse, ki so ostali živi ... Mrtvih teles je bilo toliko, da ulice niso bile prehodne. Nihče ni mogel iti nikamor, ne da bi stopal po njih. In število ujetnikov ni bilo manjše od 50.000 duš. Odločil sem se, da vstopim v mesto in si na lastne oči ogledam uničenje. Poskušal sem najti ulico, v kateri mi ne bi bilo treba hoditi čez trupla; a to je bilo nemogoče."[9]

Leta 1072 so Seldžuki prodali Ani Šedadidom, muslimanski kurdski dinastiji.[8] Šedadidi so na splošno vodili spravno politiko do pretežno armenskega in krščanskega prebivalstva v mestu. Nekaj Šedadidov se je celo poročilo s pripadniki bagratidskega plemstva. Kadar pa je vladavina Šedadidov postala preveč nestrpna, je prebivalstvo zaprosilo za pomoč krščansko kraljevino Gruzijo. Gruzijci so od leta 1124 do 1209 petkrat zasedli Ani:[4] leta 1124, 1161, 1174, 1199 in 1209.[10] Po prvih treh zasedbah so jih Šedadidi pregnali. Leta 1199 je Ani zavzela gruzijska kraljica Tamar in leta 1201 za guvernerja imenovala generala Zakareja II. Zakarijana in Ivaneja.[11] Zakareja je nasledil sin Šanše (Šanšah) in ustanovil dinastijo Zakaridov, ki so se šteli za naslednike Bagratidov. Mesto se je ponovno razcvetelo. Zgrajenih je bilo več novih cerkva in okrepljeno obzidje. Leta 1226 so Ani neuspešno oblegali Mongoli, potem pa so ga leta 1236 zavzeli in opustošili ter pobili veliko prebivalcev. Pod Mongoli so v Aniju še naprej vladali Zakaridi kot vazali gruzijskega monarha.[12]

Do 14. stoletja je mestu vladalo več lokalnih turških dinastij, vključno z Džalaridi in Kara Kojunluji (klan Črne ovce), ki so Ani izbrali za svojo prestolnico. Mesto je leta 1319 uničil potres.[8][4] V 80. letih 14. stoletja ga je zasedel Timur Lenk. Po njegovi smrti so oblast ponovno prevzeli Kara Kojunluji, vendar so prestolnico prenesli v Erevan. Leta 1441 se je tja preselil tudi Armenski katolik. Aniju so nato vladali perzijski Safavidi, dokler ni leta 1579 postal del turškega Osmanskega cesarstva. Majhno mesto je ostalo v njegovi domeni vsaj do sredine 17. stoletja. Leta 1735 so Deviško trdnjavo (Kizkale) zapustili še zadnji menihii in mesto je bilo popolnoma zapuščeno.

Kasnejša zgodovina

V prvi polovici 19. stoletja so evropski popotniki ponovno odkrili Ani zunanjemu svetu. V akademskih časopisih so objavili njegove opise in svoja doživetja. Zasebne mestne hiše so bile malo več kot kupi kamenja, velike javne zgradbe in dvojno obzidje pa so bili dobro ohranjeni in še vedno kazali "veliko arhitekturne lepote".[8] Ohannes Kurkdjian je v drugi polovici 19. stoletja naredil stereotipsko sliko Anija.

Leta 1878 so celo osmansko province Kars, vključno z Anijem, priključili k ruski Transkavkaški guberniji.[4] Leta 1892 so bila v Aniju izvedena prva arheološka izkopavanja, ki jih je sponzorirala Peterburška akademija znanosti. Potekala so pod nadzorom gruzijskega arheologa in orientalista Nicholasa Marra (1864–1934). Marrova izkopavanja v Aniju so se nadaljevala leta 1904 in nato vsako leto do leta 1917. Veliki deli mesta so bili profesionalno izkopani. Številne odkrite zgradbe so bile izmerjene, najdbe so bile preučene in objavljene v akademskih revijah, napisani so bili celo vodiči za spomenike in muzej. Najdišče je bilo prvič v celoti pregledano.[13] Izvedena so bila tudi nujna popravila najbolj ogroženih zgradb. Ustanovljen je bil muzej, v katerem je bilo več deset tisoč predmetov, najdenih med izkopavanji. Muzej je bil nameščen v dveh stavbah: mošeji Minučir in novi, namensko zgrajeni kamniti stavbi.[14] Mesto so začeli redno obiskovati tudi Armenci iz sosednjih vasi in mest.[15] Marrova ekipa je govorila celo o gradnji šole za izobraževanje lokalnih armenskih otrok, parkov in sajenju dreves za polepšanje mesta.[16]

Leta 1918 se je vojska Osmanskega cesarstva v zadnjih mesecih prve svetovne vojne vojskovala v provinci Kars proti vojski na novo razglašene Republike Armenije in aprila 1918 zavzela Kars. Ko se je osmanska vojska bližala Aniju, so poskušali Armenci evakuirati muzejsko zbirko. Približno 6000 najbolj prenosnih predmetov je odpeljal arheolog Ašharbek Kalantar, udeleženec Marrovih izkopavanj. Odpeljani predmeti so bili po navodilh Jozefa Orbelija shranjeni kot strnjena muzejska zbirka. Del zbirke je zdaj razstavljen v erevanskem Državnem muzeju armenske zgodovine.[17] Vse, kar je ostalo v muzeju v Aniju, je bilo kasneje izropano ali uničeno.[18] Vdaja Turčije ob koncu 1. svetovne vojne je privedla do ponovne vključitve Anija pod armensko oblast. Po osmanski ofenzivi na Armensko republiko leta 1920 je Turčija ponovno zasedla Ani. Karški sporazum, podpisan leta 1921, je formaliziral dokončno vključitev ozemlja z Anijem vred v Republiko Turčijo.[19]

Maja 1921 je minister turške vlade Rıza Nur ukazal poveljniku vzhodne fronte Kazımu Karabekirju, naj spomenike v Aniju "izbriše z zemlje".[20] Karabekir v svojih spominih trdi, da je odločno zavrnil izvršitev ministrovega ukaza in da ukaz ni bil nikoli izvršen.[21] Nekaj uničenja je le bilo. Uničena je bila večina Marrovih izkopavanj in popravljenih stavb.[22] Oktobra istega leta je bila med Turčijo in Sovjetsko zvezo podpisana ločena pogodba, ki je potrdila današnjo mejo med Turčijo in Sovjetsko republiko Armenijo. Ruski pogajalec Ganeckij je poskušal Ani vključiti v Sovjetsko republiko Armenijo, vendar Karabekir na to ni pristal.[23]

V času hladne vojne je Ani ležal na turško-sovjetski meji, ki je bila hkrati del železne zavese.[24] Leta 1968 so potekala pogajanja med Sovjetsko zvezo in Republiko Turčijo, da bi Ani dodelili sovjetski Armeniji v zameno za dve kurdski vasi, ki bi pripadli Turčiji. Pogajanja niso bila uspešna.[25]

↑ 1,0 1,1 1,2 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani ref16 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči). ↑ Whittow, Mark (1996). The Making of Byzantium, 600–1025. Berkeley: University of California Press. str. 213–214. ISBN 978-0-520-20497-3. ↑ Garsoian, Nina. "The Arab Invasions and the Rise of the Bagratuni (649–684)". V The Armenian People from Ancient to Modern Times, Volume I, The Dynastic Periods: From Antiquity to the Fourteenth Century, ur. Richard G. Hovannisian. New York: St Martin's Press, 1997, str. 146. ISBN 978-0-312-10169-5. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani ref7 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči). ↑ Redgate, Anne Elizabeth. The Armenians. Oxford: Blackwell Publishers, 1998. str. 210. ↑ Manuk-Khaloyan, Armen. "In the Cemetery of their Ancestors: The Royal Burial Tombs of the Bagratuni Kings of Greater Armenia (890-1073/79)". Revue des Études Arméniennes 35 (2013): 147–155. ↑ Whittow. Making of Byzantium. str. 383. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani ref6 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči). ↑ Norwich, John Julius (1991). Byzantium: The Apogee. New York: Viking. str. 342–343. ISBN 978-0-394-53779-5. ↑ Kartlis Tskhovreba. History of Georgia. Artanuji pub. Georgian National Academy of Sciences, Tbilisi. 2014. ↑ Lordkipanidze, Mariam (1987). Georgia in the XI-XII Centuries. Tbilisi: Genatleba. str. 150. ↑ T.A. Sinclair. Eastern Turkey: An Architectural and Archaeological Survey, 1. ↑ Kalantar, Ashkharbek. The Mediaeval Inscriptions of Vanstan, Armenia. Civilisations du Proche-Orient: Series 2 – Philologie – CDPOP 2, Vol. 2, Recherches et Publications, Neuchâtel, Pariz, 1999; ISBN 978-2-940032-11-2. ↑ Marr, Nicolas (2001). Ani – Rêve d'Arménie. Anagramme Editions. ISBN 978-2-914571-00-5. ↑ Manuk-Khaloyan, Armen. "The God-Borne Days of Ani: A Revealing Look at the Former Medieval Armenian Capital of Armenia at the Turn of the 20th Century." Armenian Weekly. 29. november 2011. Pridobljeno 30. marca 2012. ↑ Hakobyan, Tadevos (1982). Anii patmutyun, 1045 t. minchev ankumn u amayatsume [Zgodovina Anija od leta 1045 do propada in opustitve], vol. 2 (armensko). Erevan: Yerevan State University Press. str.. 368–386. ↑ Kalantar, Ashkharbek (1994). Armenia from the Stone Age to the Middle Ages. Recherches et Publications. ISBN 978-2-940032-01-3. ↑ Marr, Nikolai Y. "Ani, La Ville Arménniene en Ruines". Revue des Études Arméniennes. 1 (1921). ↑ Zohrabyan, Edik A. (1979). Սովետական Ռուսաստանը և հայ-թուրքական հարաբերությունները, 1920–1922 թթ [Sovjetska Rusija in armensko-turški odnosi 1920–1922]. Erevan: Yerevan State University Press, str. 277–280. ↑ Dadrian, Vahakn N. (1986). "The Role of Turkish Physicians in the World War I Genocide of Ottoman Armenians". Holocaust and Genocide Studies. Oxford University Press. 1 (2): 192. doi: 10.1093/hgs/1.2.169. PMID 11617154. ↑ Karabekir, Kazım (1960). İstiklal Harbimiz [Naša vojna za neodvisnost] (turško). Istanbul: Türkiye Yayınevi. str. 960–970. ↑ Sim, Steven. "The City of Ani: Recent History". VirtualANI. Arhivirano iz izvirnika 26. januarja 2007. ↑ Kobro, Georg (1991). Das Gebiet von Kars und Ardahan. Munich: Niemanis Verlag. str. 209. ISBN 3910100007. ↑ "Ani viewpoint & Iron Curtain". Pridobljeno 7. vgusta 2019. ↑ "Caucasus: Ancient City of Ani Is So Close, Yet So Far". Radio Free Europe. Pridobljeno 7. avgusta 2019.