Liberija uradno Republika Liberija, je država, ki leži ob obali zahodne Afrike. Na severozahodu meji na Sierro Leone, na severu na Gvinejo, na vzhodu na Slonokoščeno obalo ter na jugu in zahodu na severni Atlantski ocean. Meja z Gvinejo je dolga 590 km, meja s Sierro Leone 299 km, meja s Slonokoščeno obalo pa 778 km. Država ima okoli 5 milijonov prebivalcev po površini pa je velika 111.369 kvadratnih kilometrov. Uradni jezik v Liberiji je angleščina, poleg tega pa se v državi govori več kot 20 drugih jezikov. Glavno in največje mesto Liberije je Monrovija.

Zastava države je sestavljena iz 12 enakih horizontalnih rdeče-belih črt in bele petkrake zvezde v modrem kvadratu v zgornjem levem kotu. Črte predstavljajo 12 podpisnikov deklaracije o neodvisnost, moder kvadrat predstavlja afriško celino, petkraka zvezda pa svobodo, ki je bila podeljena nekoč ameriškim sužnjem. Osnova za nastanek zastave pa je bila Zastava Združenih držav Amerike.

Liberija je nastala v začetku 19. stoletja kot projekt Ameriške kolonizacijske družbe (ACS), ki je verjela, da bodo imeli temnopolti v Afriki boljše možnosti za svobodo in blaginjo kot v Združenih državah Amerike. Med letom 1822 in začetkom ameriške državljanske vojne leta 1861 se je v Liberijo preselilo več kot 15.000 osvobojenih in svobodno rojenih črncev, ki so se v ZDA soočali z družbenim in pravnim zatiranjem, ter 3198 Afro-Karibov. Postopoma so razvili "ameriško-liberijsko" identiteto in s seboj prinesli svojo kulturo in tradicijo; liberijska ustava in zastava sta bili oblikovani po ameriški, glavno mesto pa je bilo poimenovano po podporniku ACS in ameriškem predsedniku Jamesu Monroeju. Liberija je 26. julija 1847 razglasila neodvisnost, ki so jo ZDA priznale šele 5. februarja 1862. 3. januarja 1848 je bil Joseph Jenkins Roberts, premožen, svobodno rojen Afroameričan iz ameriške zvezne države Virginija, ki se je naselil v Liberiji, izvoljen za prvega predsednika Liberije, potem ko so ljudje razglasili neodvisnost.

Liberija je bila prva afriška republika, ki je razglasila neodvisnost, in je prva in najstarejša sodobna republika v Afriki. Bila je ena redkih držav, ki je v času dirke za Afriko ohranila svojo suverenost. Med drugo svetovno vojno je Liberija podpirala vojna prizadevanja Združenih držav proti Nemčiji, v zameno pa je prejela znatne ameriške naložbe v infrastrukturo, ki so pripomogle k blaginji in razvoju države. Predsednik William Tubman je spodbujal gospodarske in politične spremembe, ki so povečale blaginjo in mednarodno prepoznavnost države; Liberija je bila ustanovna članica Lige narodov, Združenih narodov in Organizacije afriške enotnosti.

Ameriško-liberijski naseljenci se niso dobro razumeli z domorodnimi ljudstvi, na katera so naleteli, zlasti s tistimi, ki so živela v bolj izolirani notranjosti. Kolonialne naselbine so napadali Kruji in Greboji iz svojih notranjih položajev. Američani in Liberijci so spodbujali verske organizacije k ustanavljanju misijonov in šol za izobraževanje domačega prebivalstva. Američani in Liberijci so se oblikovali v majhno elito, ki je imela nesorazmerno veliko politično moč; avtohtoni Afričani do leta 1904 niso imeli pravice do državljanstva v lastni deželi.

Leta 1980 je zaradi političnih napetosti, ki so nastale pod vladavino Williama R. Tolberta, prišlo do vojaškega udara, med katerim je bil Tolbert ubit, kar je pomenilo konec ameriško-liberijske vladavine v državi in začetek več kot dveh desetletij politične nestabilnosti. Po petih letih vojaške vladavine Sveta narodne odrešitve in petih letih civilne vladavine Nacionalne demokratske stranke Liberije sta sledili prva in druga liberijska državljanska vojna. Posledično je umrlo 250.000 ljudi (približno 8 % prebivalstva), še več jih je bilo razseljenih, liberijsko gospodarstvo pa se je zmanjšalo za 90 %. Mirovni sporazum iz leta 2003 je pripeljal do demokratičnih volitev leta 2005, na katerih je bila za predsednico izvoljena Ellen Johnson Sirleaf, ki se je zapisala v zgodovino kot prva ženska predsednica na celini. Konflikti in izbruh virusa ebole v letih 2013-2016 so močno prizadeli nacionalno infrastrukturo in osnovne socialne storitve, tako da je leta 2015 83 % prebivalstva živelo pod mednarodnim pragom revščine.