Zunanjost kapele

Leta 1278 je kralj Otokar II. Pšemisl poslal opata cistercijanskega samostana v Sedlcu Heidenreicha v Sveto deželo. Vrnil se je z majhno količino zemlje z Golgote in jo raztresel po opatijskem pokopališču. Novica o tem pobožnem dejanju se je hitro razširila in pokopališče v Sedlcu je postalo zaželeno grobišče po vsej srednji Evropi. [1]

V sredini 14. stoletja, ko je kosila črna smrt, in po husitskih vojnah v začetku 15. stoletja je bilo na opatijskem pokopališču pokopanih več tisoč ljudi, tako da so ga morali zelo razširiti. Leta 1421 je stavbo prizadel uničujoč požar, ki so ga zanetili husiti.

Okoli leta 1400 je bila v sredini pokopališča zgrajena gotska cerkev z obokano ladjo in spodnjo kapelo, ki se je uporabljala kot kostnica za množična grobišča, odkrita med gradnjo ali pa preprosto skrita pod ruševinami, da bi naredili prostor za nove grobove.

Po zaprtju pokopališča ob koncu 15. stoletja so bile izkopane kosti shranjene v podzemni kapeli in zunaj nje. Po letu 1511 sta bila izkop okostnjakov in skladanje njihovih kosti v kapeli zaupana na pol slepim samostanskim menihom.

V letih 1703−1710 je bila kapela ob splošni obnovi samostana ponovno vzpostavljena. Za obnovo je skrbel opat Snopek z arhitektom Janom Blažejem Santinijem Aichlom. Stavbo je bilo treba statično zavarovati, zato je Santini zgradil ščit med stolpoma zahodne fasade in zahodnim podaljškom dvorane. Izdelan je bil nov vhod, tako da so podprli sprednjo steno, ki je bila nagnjena navzven, in obnovili zgornjo kapelo. [2]

František Rint, rezbar, je bil leta 1870 zaposlen pri družini Schwarzenberg in postavil kup kosti v obliko, ki daje grozljivo, mrakobno podobo.