Končana proti koncu muslimanske oblasti v Španiji z Jusuf I. (1333-1353) in Mohamed V. Granadski, sultan Granade (1353-1391), je bila Alhambra je odraz kulture zadnjih stoletij mavrske vladavine Al Andaluz, zmanjšana na emirat Nasrid. To je kraj, kamor so se umetniki in intelektualci zatekli pred rekonkvisto španskih kristjanov. Alhambra združuje naravne lastnosti mesta z zgrajenimi objekti in vrtovi in je dokaz mavrske kulture v Španiji in spretnosti muslimanskih, judovskih in krščanskih rokodelcev, obrtnikov in graditeljev njihove dobe. Dobeseden prevod Alhambra, "rdeča (ženska), odraža barvo rdeče gline okolice iz katere je utrdba narejena. Zgradbe Alhambre so bile v nekem obdobju pobeljene, a so danes stavbe po sanaciji spet rdečkaste. Drug možen izvor imena je rodovna označba dinastije Nasrid, znane kot Banu al-Ahmar v arabščini: Rdeči sinovi (moški), pod-rodu plemena Qahtanite Banu Khazraj. Eden od zgodnjih prednikov Nasridov je imel vzdevek Yusuf Al Ahmar (Yusuf rdeči) in s tem je del (Nasridov) Banu Khazraj prevzel ime Banu al Ahmar.

 

Detajl napisa na steni dvorane Mexuar: "Bog je edini zmagovalec.".

Prvič je Qal'at Al Hamra omenjen v zvezi z boji med Arabci in Muladiejci (ljudje mešanega arabsko-evropskega porekla) v času vladavine Abdullaha ibn Muhammada (888-912). V enem posebej ostrem in krvavem spopadu so Muladiejci porazili Arabce, ki so bili nato prisiljeni se zateči v primitivni rdeči grad, ki se je nahajal v provinci Elvira, danes v Granadi. Po ohranjenih dokumentih iz obdobja, je bil rdeči grad precej majhen in njegovo obzidje ni bilo sposobno odvračati napadov. Grad je bil nato v veliki meri prezrt do enajstega stoletja, ko so bile njegove razvaline obnovljene. Obnovil jih je Samuel ibn Naghrela, vezir emirja Badis ben Habusa iz dinastije Zirid Al Andaluz, v poskusu, da bi ohranil majhno judovsko naselje, ki se je prav tako nahajalo na naravni planoti Sabikah.

 

Soba v palači in pogled na Dvorišče levov.

Ibn Nasr, ustanovitelj dinastije Nasridov, je bil prisiljen pobegniti v Jaén, da bi se izognil preganjanju kralja Ferdinanda III. Kastiljskega in podpornikom rekonkviste, ki so želeli končati mavrsko oblast v Španiji. Po umiku v Granado, se je Ibn-Nasr naselil v palači Badis ben Habus v Alhambri. Nekaj mesecev kasneje se je začela gradnja nove Alhambre, primerne za prebivališče sultana. Po arabskem rokopisu, objavljene, kot Anónimo de Granada y Copenhague,

Leta 1238 se je Abdallah ibn al-Ahmar povzpel na kraj imenovan "Alhambra" da ga pregleda, določi temelje gradu in določi nekoga, ki bo odgovoren za njegovo izgradnjo. Zasnova je obsegala načrte za šest palač, od katerih je pet združenih v severovzhodnem kvadrantu, ki tvori kraljevo četrtino, dva vezna stolpa in številna kopališča. V času vladavine dinastije Nasrid se je Alhambra preoblikovala v mesto palatin, skupaj z namakalnim sistemom, ki so ga sestavljali acequias (potoki, kanali) za vrtove Generalife, ki so se nahajali zunaj trdnjave. Pred tem je bila stara Alhambra odvisna od deževnice zbrane v cisternah in od tega, kar je lahko dobila od Albaicín. Oblikovanje sultanovega kanala je utrdila identiteto Alhambre kot mesto palač in ne kot obrambno in asketsko strukturo.

Muslimanski vladar Mohamed XII. iz Granade je leta 1492 predal Granadski emirat brez Alhambre, ki so jo napadle sile kralja Ferdinanda II. Aragonskega in kraljice Izabele I. Kastiljske.