Amfiteater v Sutri

 

Amfiteater: pogled na Villa Savorelli na grič iz tufa

 

Etruščanske grobnice okoli griča

Sutri (latinsko Sutrium) je zasedal pomembno mesto v obrambi cestnega prehoda v Etruriji, kasnejša Via Cassia: Tit Livij ga opisuje kot enega od ključev Etrurije, Nepi na bi bilo drugo tako mesto. V roke Rimljanom je prišel po padcu Veia, nakar je bila tam ustanovljena Latinska kolonija; leta 386 pred našim štetjem je bila izgubljena, ponovno osvojena in rekolonizirana pa okoli leta 383. V letih 311-310 pred našim štetjem so ag oblegali Etruščani, vendar ga niso zavzeli. Z Nepijem in desetimi drugimi latinskimi kolonijami je zavrnil pomoč v drugi punski vojni leta 209 pred našim štetjem. Njegov pomen kot trdnjava pojasnjuje, po Festu rek Sutrium ire, ki pomeni »tistega, ki nekaj hitro in temeljito naredi«. To je navedeno v vojni 41 let pred našim štetjem, in je prejelo pod triumvirat kolonijo veteranov (Colonia coniuncta lulia Sutrina). Napisi kažejo, da je bil kraj nekoč pomemben v okviru cesarstva in se omenja kot zaseden od Langobardov.

Sutri je ohranil strateški pomen kot utrjeno mesto blizu meje z vojvodino Rim ((latinsko: Ducatus Romanus) je bilo Bizantinsko okrožje). Donacija Sutrija je bil sporazum, dosežen v Sutriju med langobardskim kraljem Liutprandom in papežem Gregorjem II. leta 728. V Sutriju sta dosegla dogovor, po katerem so bili Sutri in nekatera hribovska mesta v Laciju (npr. Vetralla) predana papežu, »kot darilo za blažena apostola Petra in Pavla« v skladu z Liber Pontificalis. Pakt je pomenil prvo povečanje papeškega ozemlja onkraj meja vojvodine Rim. Pomembna najdba nakita iz tega časa je znana kot Zaklad Sutri in je bil najden v bližini mesta v devetnajstem stoletju. Zdaj je v Britanskem muzeju.[1]

Sutri je sedež škofije, ki je bila ustanovljena za papeža po porazu z Langobardi.

Papež Gregor VI. se je odpovedal prestolu v Sutriju 20. decembra 1046, po sinodi, ki so jo sklicali na zahtevo cesarja Henrika III. Leta 1111 je bil sedež pogodbe med papežem Paschalom II. in cesarjem Henrikom V.; leta 1146 in 1244 sta Evgen III. in Inocenc IV. našla tukaj zatočišče. Leta 1244 je mesto zavzel Pietro di Vico, vendar ga je kasneje prevzel Pandolfo grof Anguillara, ki ga je dal nazaj v papeško državo.

Mesto je bilo priča bojem med Gvelfi in gibelini. Leta 1433 kondotier Niccolò Fortebraccio zažgal Sutri in mesto je začelo nazadovati v korist Ronciglione.

Po legendi je Peter poslal Romolusa kot škofa v Sutri. Prva omemba nekega škofa je Eusebius, datiran leta 405. Leta 1435 sta Sutri in Nepi skupaj postali škofiji. V letih 1556 - 1560 je bil škof Sutrija in Nepija Antonio Ghislieri, bodoči Papež Pij V. . Leta 1986 so bile škofije Sutri in Nepi, kakor tudi Orte in Gallese združene s škofijo Civita Castellana. Od leta 1991 ima Sutri naslovnega škofa. To je od leta 2011 Antonio Guido Filipazzi. Pred tem je bil Paolo Sardi in 1991-1996 Christoph Schönborn.