Grobnica Kazimirja III. Velikega v Vavelski stolnici. Krakov je bil glavno mesto Poljske med letoma 1038 in 1596

 

Lesorez Krakova iz Nürnberške kronike, 1493

Zgodovina Krakova se začne z dokazi o naselju iz kamene dobe na sedanjem mestu hriba Vavel. Legenda krakovsko ustanovitev pripisuje mitskemu vladarju Krakusu, ki ga je zgradil nad jamo, ki jo je zasedel Vavelski zmaj. Krakus je zaslužen tudi za gradnjo gradu Vavel in ubijanje zmaja tako, da ga je nahranil z mrtvo ovco, polno žvepla. Slednjo je zmaj požrl in poginil. Čevljar je postal princ Krakus in kasneje kralj.[1] Prva zabeležena omemba Krakusa, ki se je takrat pisal Grakch, je v Chronica seu originale regum et principum Poloniae iz leta 1190.

Prvi pisni zapis o imenu mesta sega v leto 965, ko je bil Krakov opisan kot opazno trgovsko središče, ki ga je najprej nadzorovala Moravska (876–879), vendar ga je češki vojvoda Boleslav I. zajel leta 955. Prvi priznani poljski vladar Mješko I. je Krakov odvzel Češki in ga proti koncu vladavine vključil v posesti rodbine Pjast.

Leta 1038 je Krakov postal sedež poljske vlade. Do konca 10. stoletja je bilo mesto vodilno trgovsko središče. Zgrajene so bile opečne zgradbe, vključno z kraljevim gradom Vavel s sv. Feliksom in Adauktom Rotundo, romanskimi cerkvami, kot je sv. Vojteh, Vavelska stolnica in bazilika (Kościół Mariacki). Mesto je bilo opustošeno in požgano med invazijo Mongolov leta 1241.[2] Obnovljeno je bilo praktično enako[3], na podlagi novega lokacijskega načrta, ki ga je leta 1257 vključil visoki vojvoda Boleslav V. Sramežljivi. Ta je po zgledu Vroclava uvedel mestne pravice po vzoru Magdeburškega zakona, ki omogočajo davčne ugodnosti in nove trgovinske privilegije za državljane. Leta 1259 so mesto spet opustošili Mongoli. Tretji napad leta 1287 je bil delno odbit zaradi novozgrajenih utrdb. Leta 1335 je poljski kralj Kazimir III. (v poljščini Kazimierz III Wielki) razglasil dve zahodni predmestji za novo mesto, poimenovano po njem, Kazimierz (latinsko Casimiria). Obrambni zidovi so bili postavljeni okoli osrednjega odseka Kazimierza leta 1362, parcela pa je bila namenjena avguštinskemu redu ob Skalki, majhnemu skalnemu pomolu, na katerem je samostan.

 

Cerkev sv. Vojteha je ena najstarejših cerkva v mestu iz 11. stoletja

Mesto se je uveljavilo leta 1364, ko je Kazimir III. Poljski ustanovil univerzo v Krakovu, drugo najstarejšo univerzo v srednji Evropi po Karlovi univerzi v Pragi. Kralj Kazimir je začel delati tudi kampus za akademijo v Kazimierzu, vendar je umrl leta 1370 in kampus ni bil nikoli dokončan. Mesto je še naprej raslo pod skupno litovsko-poljsko rodbino Jageloncev. Kot glavno mesto Kraljevine Poljske in član Hanzeatske zveze je mesto privabljalo številne obrtnike iz tujine [4], podjetja in cehe, ko so znanost in umetnost začele cveteti. Kraljeva pisarna in univerza sta zagotovili prvi razcvet poljske literarne kulture v mestu.[5]

15. in 16. stoletje sta bila znana kot poljski Złoty Wiek ali zlata doba. Nastalo je veliko del poljske renesančne umetnosti in arhitekture, vključno s starodavnimi sinagogami v krakovski judovski četrti, v severovzhodnem delu Kazimierza, kot je Stara sinagoga. V času vladavine Kazimirja IV. so v Krakov prihajali delat in živet različni umetniki, Johann Haller pa je v mestu ustanovil tiskarno, potem ko je Kasper Straube leta 1473 natisnil prvo delo, natisnjeno na Poljskem, Calendarium Cracoviense.[6]

 

Pogled na Krakov (Cracovia) ob koncu 16. stoletja

Leta 1520 je najznamenitejši cerkveni zvon na Poljskem, imenovan Zygmunt po Sigismundu I. Poljskem, ulil Hans Behem. V tistem času je bil Hans Dürer, mlajši brat umetnika in misleca Albrechta Dürerja, Sigismundov dvorni slikar. Hans von Kulmbach je naredil oltarne slike za več cerkva. Leta 1553 je okrožni svet Kazimierza judovskemu kahalu podelil dovoljenje za pravico gradnje lastnega notranjega obzidja čez zahodni del že obstoječih obrambnih zidov. Obzidje je bilo leta 1608 ponovno razširjeno zaradi rasti skupnosti in dotoka Judov s Češke. Leta 1572 je kralj Sigismund II., zadnji od Jageloncev, umrl brez otrok. Poljski prestol je v hitrem zaporedju prešel na Henrika III. Francoskega, nato pa na druge vladarje s sedežem v tujini, kar je povzročilo upad pomena mesta, ki ga je poslabšalo plenjenje med švedsko invazijo in izbruh bubonske kuge, zaradi česar je umrlo 20.000 prebivalcev mesta. Leta 1596 je Sigismund III. iz rodbine Vasa preselil upravno prestolnico Poljsko-litovske države iz Krakova v Varšavo.

 

Tadeusz Kościuszko je na krakovskem trgu (Rynek), 1794, prisegel zvestobo poljskemu narodu, 1794

Poljsko-litovska skupnost je bila v 18. stoletju že oslabljena, do sredine 1790-ih pa so jo dvakrat razdelile njene sosede: Rusija, Habsburžani in Prusija.[7] Leta 1791 je avstrijski in sveti rimski cesar Jožef II. spremenil status Kazimierza kot samostojnega mesta in ga spremenil v okrožje Krakov. Bogatejše judovske družine so se začele odseljevati. Vendar je bila večina judovskih družin zaradi prepovedi potovanja v soboto razmeroma blizu zgodovinskih sinagog. Leta 1794 je Tadeusz Kościuszko na glavnem mestnem trgu sprožil neuspešno vstajo, ki je kljub njegovi zmagoviti bitki pri Racławicah proti številčno boljši ruski vojski privedla do tretje in zadnje delitve Poljske. Leta 1809 je Napoleon Bonaparte zajel nekdanja poljska ozemlja iz Avstrije in mesto postavil v del vojvodine Varšave. Po Napoleonovem porazu je dunajski kongres leta 1815 obnovil predvojne meje, ustvaril pa je tudi delno neodvisno Svobodno mesto Krakov. Vstaja leta 1846 ni uspela[8], zaradi česar je Avstrija mesto priključila velikemu vojvodstvu Krakov (poljsko Wielkie Księstwo Krakowskie, nemško Großherzogtum Krakau).

Leta 1866 je Avstrija podelila določeno avtonomijo Galiciji po lastnem porazu v avstro-pruski vojni. Politično svobodnejši Krakov je postal poljski nacionalni simbol in središče kulture in umetnosti, ki ga pogosto imenujejo 'poljske Atene' (Polskie Ateny). Številni vodilni poljski umetniki tega obdobja so prebivali v Krakovu, med njimi sta slikar Jan Matejko, ki je pokopan na pokopališču Rakowicki, in ustanovitelj moderne poljske drame Stanisław Wyspiański. Ob koncu stoletja se je Krakov razvil v sodobno metropolo; tekoča voda in električni tramvaji so bili uvedeni leta 1901, med letoma 1910 in 1915 pa so bili Krakov in okoliške primestne skupnosti postopoma združeni v enotno upravno enoto, imenovano Veliki Krakov (Wielki Kraków).[9]

 

Akt o podelitvi ustave Svobodnemu mestu Krakov. Po poljski delitvi je bil Krakov med letoma 1815 in 1846 samostojna mestna republika in edini del suverenega poljskega ozemlja.

Ob izbruhu prve svetovne vojne 3. avgusta 1914 je Józef Piłsudski ustanovil majhno vojaško enoto Pierwsza Kompania Kadrowa. To je bila predhodnica poljskih legij, ki se je iz Krakova odpravila v boj za osvoboditev Poljske. Ruske čete so mesto novembra 1914 na kratko oblegale.[10] Avstrijska vladavina v Krakovu se je končala leta 1918, ko je oblast prevzel poljski likvidacijski odbor.

 

Prodajalci cvetja v mestu Rynek. Prvi avtohrom na Poljskem, datiran leta 1912

Z nastankom Druge poljske republike je Krakov ponovno prevzel vlogo velikega akademskega in kulturnega središča z ustanovitvijo novih univerz, kot sta Univerza za znanost in tehnologijo AGH in Akademija za likovno umetnost Jan Matejko, vključno s številnimi novimi in bistvenimi poklicnimi šolami. Postal je pomembno kulturno središče za poljske Jude, vključno s sionistično in bundistično skupino.[11] Krakov je bil tudi vplivno središče judovskega duhovnega življenja z vsemi svojimi manifestacijami verskega obreda od ortodoksnega do hasidskega in reformnega judaizma, ki je cvetel vzporedno.

Po invaziji nacistične Nemčije na Poljsko septembra 1939 je mesto Krakov postalo del generalne vlade, ločene upravne regije Tretjega rajha. 26. oktobra 1939 je nacistični režim zgradil Distrikt Krakau, eno od štirih okrožij države. Istega dne je mesto Krakov postalo tudi glavno mesto uprave. Generalni vladi je vladal Hans Frank, ki je imel sedež v gradu Vavel. Nacisti so si zamislili, da bi Krakov spremenili v popolnoma ponemčeno mesto; po odstranitvi vseh Judov in Poljakov, preimenovanju lokacij in ulic v nemški jezik ter sponzoriranju propagande, ki ga je poskušala prikazati kot zgodovinsko nemško mesto.[12] 28. novembra 1939 je Hans Frank ustanovil Judenräte (judovske svete), ki naj bi jih vodili judovski državljani za izvajanje ukazov nacistov. Ti ukazi so vključevali registracijo vseh Judov, ki so živeli na tem območju, pobiranje davkov in skupine prisilnega dela.

Na predvečer vojne je v Krakovu prebivalo približno 56.000 Judov, skoraj četrtina od približno 250.000 prebivalcev. Do novembra 1939 se je judovsko prebivalstvo Krakova povečalo na približno 70.000. Po nemški statistiki iz leta 1940 je v celotnem okrožju Krakov živelo več kot 200.000 Judov, kar je preseglo pet odstotkov celotnega prebivalstva v okrožju. Te statistike pa so verjetno podcenjene.[13]

Med operacijo, imenovano Sonderaktion Krakau, je bilo aretiranih več kot 180 univerzitetnih profesorjev in akademikov, ki so bili poslani v koncentracijska taborišča Sachsenhausen in Dachau, čeprav so preživele pozneje izpustili na zahtevo uglednih Italijanov.[14]

Pred ustanovitvijo getov, kar se je začelo v okrožju decembra 1939, so Jude spodbujali, naj pobegnejo iz mesta. Za tiste, ki so ostali, so se nemške oblasti marca 1941 odločile, da jih dodelijo v takrat primestno sosesko, okrožje Podgórze, ki je postal krakovski geto, v katerem je veliko Judov umrlo zaradi bolezni ali lakote. Sprva je bila večina getov odprtih in Judom je bilo dovoljeno prosto vstopati in izstopati. Sčasoma so bili geti na splošno zaprti in varovanje je postalo strožje. Jeseni 1941 so SS razvili politiko iztrebljanja z delom, ki je še poslabšala že tako klavrno judovsko stanje. Prebivalci getov so bili kasneje pobiti ali poslani v nemška taborišča, vključno z Bełżecem in Auschwitzom, ter v koncentracijsko taborišče Krakov-Plaszov. Največje deportacije v okrožju so se dogajale od junija do septembra 1942. Deportacija krakovskega geta se je zgodila v prvem tednu junija 1942, marca 1943 pa je bil geto dokončno likvidiran.

Filmski režiser Roman Polanski, je preživel krakovski geto. Oskar Schindler je iz geta izbral zaposlene, da so delali v njegovi tovarni emajlirane posode, Deutsche Emailwaren Fabrik (na kratko Emailwaren) in jih reševal iz taborišč.[15] Podobno so bili mnogi moški, ki so bili sposobni za fizično delo, rešeni pred deportacijami v uničevalna taborišča in namesto tega nameščeni v delovna taborišča po vsej državi. Septembra 1943 so bili iz krakovskega geta izgnani še zadnji Judje. Čeprav so oblasti mesto izropale, je Krakov ob koncu druge svetovne vojne ostal razmeroma nepoškodovan, ohranjena je bila večina zgodovinske in arhitekturne zapuščine mesta. Sovjetske sile so v mesto vstopile 18. januarja 1945 in začele aretirati Poljake, zveste poljski vladi v izgnanstvu ali tiste, ki so služili v domobranski vojski.

 

Ozemeljska rast Krakova od konca 18. do 20. stoletja

Po vojni je bila pod Poljsko ljudsko republiko krakovska intelektualna in akademska skupnost pod popolnim političnim nadzorom. Univerze so bile kmalu prikrajšane za tiskarske pravice in avtonomijo. Stalinistična vlada je odredila gradnjo največje jeklarne v državi v novonastalem predmestju Nowa Huta.[16] Ustvarjanje orjaške jeklarne Lenin (zdaj Železarna Sendzimir v lasti Mittala) je zapečatilo preobrazbo Krakova iz univerzitetnega mesta v industrijsko središče. Nov delavski razred, ki ga je nanesla industrializacija Krakova, je prispeval k hitri rasti prebivalstva.

V prizadevanju, ki je trajalo dve desetletji, je krakovski nadškof Karol Wojtyła uspešno lobiral za dovoljenje za gradnjo prvih cerkva v novo industrijskih predmestjih. Leta 1978 je bil kardinal Wojtyła izvoljen za papeža kot papež Janez Pavel II., prvi neitalijanski papež po 455 letih. Istega leta je UNESCO na prošnjo lokalnih oblasti uvrstil staro mestno jedro Krakova na seznam svetovne dediščine.[17]