Pogled na Pestum, 1769

Kot je povedal Strabon, so mesto ustanovili kot Poseidonijo (po grškem božanstvu) grški Ahajci iz Sibarisa. Kolonisti so zgradili utrdbe v bližini morja, vendar so se nato odločili, da bodo mesto zgradili na višji nadmorski višini v notranjosti. [15] Utrdbe so bile morda zgrajene južno od Poseidonije na rtu, kjer je zdaj Agropoli. Po zgodovinski tradiciji je bilo tam Posejdonovo svetišče, po katerem je mesto dobilo ime. Datum ustanovitve Poseidonije ne navajajo starodavni viri, arheološki dokazi pa datirajo približno v 600 pred našim štetjem.

Druga možnost je bila, da so bili Sibariti Troezenci. Aristotel je zapisal, da so skupino Ttroezencev Ahajci izgnali iz Sibarisa po skupni ustanovitvi tega mesta. Gaius Julius Solinus imenuje Pestum dorsko kolonijo, Strabon pa omenja, da se je Troezen nekoč imenoval Poseidonia. Posledično se je trdilo, da so Pestum ustanovili Troezenci, na katere se je skliceval Aristotel. Druga hipoteza je, da so Sibaritom pomagali Dorci pri ustanovitvi Poseidonije.[1]

 

Ugrabitev Evrope iz kraterja, okoli 350 pr. n. št.

Arheološki dokazi iz prvih stoletij Pestuma kažejo na gradnjo cest, templjev in druge značilnosti rastočega mesta. Kovanci, arhitektura in oblikovane zaobljene figurice vse kažejo na tesne odnose, ki so bili v 6. in 5. stoletju vzdrževani z Metapontom. [2]

Domneva se, da je Poseidonija v svojih domovih skrivala begunce iz Sibarisa, ko je to mesto osvojil Croton leta 510 pred našim štetjem. V začetku 5. stoletja so kovanci Poseidonije sprejeli ahajski standard teže in bik, ki so ga videli na sibaritskih kovancih. A. J. Graham meni, da je verjetno, da je bilo število beguncev dovolj veliko, da se je med Poseidonci in Sibariti zgodil nekakšen sinoecizem, po možnosti v obliki simpolizma.

Poseidonija bi lahko imela velik delež v novi fundaciji Sibaris, ki je trajala od 452/1 pr. n. št. do 446/5 pr. n. št. Na to kaže veliko podobnost kovancev Sibarisa s kovanci Poseidonije v tem obdobju. Morebiti pogodba o prijateljstvu med Sibarisom, njegovimi zavezniki in Serdaioi (neznanimi ljudmi) datira v novo fundacijo, ker je bila Poseidonija porok te pogodbe.

 

Freska iz Grobnice črnega jezdeca, c. 340 BC

Šele ob koncu 5. stoletja pred našim štetjem se omenja mesto, ko so po zapisu Strabona mesto osvojili Lukanci. Iz arheoloških dokazov je razvidno, da sta lahko dve kulturi, grška in oskanska, uspevali druga ob drugi.

Številne grobne slike prikazujejo konje in jahanje, obsedenost lukanskih elit.

Po Pirovi vojni, v kateri so se grško-italijanski Posejidonci pomerili s kraljem Pirom iz Epira proti rimski republiki, je Pestum leta 273 pr. n. št. postal rimsko mesto,.

Med kartažansko invazijo s Hanibalom v Italijo, je mesto ostalo zvesto Rimu, nato pa je dobilo posebne ugodnosti, kot je kovanje lastnega denarja. Mesto je še naprej cvetelo v obdobju rimskega cesarstva in postalo rimskokatoliška škofija Pesto okoli leta 400.

Med 4. in 7. stoletjem našega štetja je začelo upadati, opuščeno je bilo v srednjem veku. Škofija je bila leta 1100 zatrta. Tako kot Neapelj in večina okolice so prebivalci v vsej svoji zgodovini domnevno govorili grško narečje. Padec in opuščanje sta verjetno nastala zaradi sprememb dreniranja lokalnih zemljišč, kar je vodilo do zamočvirjenja in malarijskih razmer. Napadi saracenskih gusarjev in sužnjev so morda bili odločilni dejavnik. Zdi se, da se je preostalo prebivalstvo preselilo v lažje varovano naselje na vrhu pečine pri Agropoliju (t.i. akropolis ali citadela v grščini), oddaljeno nekaj kilometrov, čeprav je to naselje postalo osnova za muslimanske napade. Mesto Pestum se je zarastlo, naj so v veliki meri pozabili, čeprav je nekaj kamnitih spolij nabral in uporabil Robert Guiscard (umrl 1085) v stolnici v Salernu.